Kako smo (žal mnogokrat tudi kristjani) zagledani in naravnani samo na ta svet, na to zemeljsko življenje! Kolika hrepenenja vrejo iz nas, kaj vse je potrebno storiti, kaj vse imeti, kako se zavarovati, si zagotoviti varno starost … V teh preteklih tednih smo vendar začeli dojemati, kako je naše zemeljsko življenje krhko, kako v trenutku lahko obvisi na nitki, kako sem danes lahko povsem zdrav, jutri pa na smrtni postelji.
Kristjani današnjega časa imajo kar nekaj pomislekov in dvomov v posmrtno življenje, v dejstvo, da je onkraj zemeljskega življenja še kaj več, da zemeljsko življenje ni zadnja postaja, kjer bi se s smrtjo vse končalo. Tudi narava nam skozi različna obdobja v letu kaže, kako mora marsikaj odmreti, da potem vzbrsti kaj novega. Vsako pomladno brstenje je znamenje novega življenja, ki se ne more zgoditi iz nič. Pšenično zrno mora zgniti in umreti, da iz navideznega nič vzklije novo življenje. Če se to dogaja z rastlinami, zakaj se to ne bi moglo zgoditi z najvišje razvitim bitjem, s človekom? Tega procesa ne razume tisti, ki prisega samo na svoj razum. Potrebna je vera, da Bogu ni nič nemogoče. On je naše vstajenje in življenje.
V eni od mnogih zgodb ljudi, ki so se poslavljali s tega sveta zaradi okužbe s koronavirusom, sem pred dnevi bral pripoved italijanske medicinske sestre, ki je opisala izkušnjo okužene gospe za katero je v skrbela v bolnišnici. Ko so ji tekle zadnje ure življenja, se je v video klicu ob pomoči sestre poslovila od svojih otrok in se nazadnje zahvalila medicinski sestri in ji obljubila: »Sedaj bom jaz pazila nate!«. Kako bi lahko po smrti pazila nanjo, če bi se s smrtjo vse končalo?
V današnjem evangeliju, ki se v velikonočnem času ponovi že drugič, spremljamo dva učenca na poti v Emavs. Oba obupana, kajti zdi se, da je z Jezusovo smrtjo je vsega konec. V žalosti in obupu sta pozabila na tolike Jezusove besede, s katerimi je v času svojega življenja napovedoval, da bo trpel, umrl in tretji dan vstal. Nista še dojela, da je On prvi, ki je premagal smrt in živi.
»Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael«, zaskrbljeno potarnata tujcu, ki se jima pridruži na poti.
Kar priznajmo si, da se tudi sami dostikrat znajdemo v koži teh dveh učencev: mi pa smo upali, mi pa smo načrtovali, mi pa … Ko se marsikaj od tega ne uresniči, ko se stvari podrejo, pa tarnamo, se jezimo, smo obupani, užaljeni.
Ko sta učenca po lomljenju kruha prepoznala Jezusa, so se jima odprle oči. Prosimo Jezusa, da bi tudi nam odpiral oči, da bi nam s svojo besedo in s svojim kruhom življenja kazal pot, da bi tudi v nas gorelo srce za dobroto, za ljubezen, za medsebojno pomoč. Prosimo Jezusa, naj nas navdihuje z močjo Svetega Duha, ki nam ga pošilja. Tako bomo skozi življenje korakali pogumneje, bolj veselo in zavzeto živeli vsak svoj dan in z manj strahu šli tudi skozi temne trenutke življenja in z upanjem zrli naproti večnosti.