V evangeliju današnje bele nedelje, ki je od leta 2000 tudi nedelja Božjega usmiljenja, se srečamo z apostolom Tomažem, ki ga malce po krivici imenujemo »neverni« Tomaž.
Ko Jezus po vstajenju prvič pride med svoje učence, ki so bili prestrašeni od vsega, kar se je zgodilo z Jezusom, v strahu pred Judi v zaklenjeni sobi, med svoje učence prinese veselje. Njegov pozdrav: «Mir vam bodi«, učence pomiri. Spet se čutijo varne, z njimi je Jezus.
Apostola Tomaža, pa kot pravi evangeljsko poročilo takrat ni bilo tam. Kasneje so mu učenci pripovedovali, da je k njim prišel Jezus. Ni jim kar takoj verjel. Želel je dokaze: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
Čez osem dni je Jezus spet prišel med učence. In takoj po uvodnem pozdravu povabi Tomaža, da se ga dotakne, da bi tako razblinil njegove dvome, njegovo nevero.
Apostol Tomaž je za svojo vero potreboval osebno srečanje z Jezusom. Potreboval je, da se je Jezusa dotaknil in nato izpovedal vero vanj: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus k tej Tomaževi izpovedi vere pomembno pripomni: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«
Tudi za našo vero potrebujemo Jezusov dotik. Zato se nas Jezus vedno znova dotakne, ne samo s svojo besedo, v svetem obhajilu nam daje v hrano samega sebe. Tako ga, če smo pripravljeni, običajno prejmemo pri sveti maši. Običajno. Kaj pa v času, ki ni običajen. V času, ko smo pri sveti maši preko spleta, radija in televizije?
Pretekli petek smo se s skupino mladih v našem virtualnem srečanju pogovarjali, ali je korona virus lahko smrt za mojo osebno vero, ali pa je morda lahko dobra priložnost, da v tem času svojo vero še poglobim. V soočenju so se srečala različna mnenja. Od tega, da je brez srečanja z Jezusom v evharistiji težje živeti svojo vero, do tega, da je tudi v tem času odvisno od posameznika, koliko naredi za svojo vero, pa do tega, da dejstvo, da v tem času, ko se ne moremo srečevati z Jezusom v evharistiji, niti ne kot živo občestvo po naših župnijah, za tistega, ki ima globoko osebno vero, ne sme predstavljati prevelike ovire, da svoje vere ne bi živel naprej.
Živo srečanje z Jezusom pri sveti maši in graditev živega občestva sta zagotovo dve bistveni sestavini, ki hranita in krepita mojo vero. Vendar v okoliščinah, ko to ni mogoče, moja vera ne more kar shlapeti. Kako so živeli svojo vero mnogi kristjani v trdih totalitarnih režimih, ko tudi desetletja niso imeli možnosti biti pri sveti maši, pa mnogi, ki so bili v taboriščih po več let brez maše, pa kristjani v nekaterih misijonskih deželah, ki jih duhovnik obišče in pri njih mašuje le nekajkrat v letu. Upal bi reči, da so, ali da imajo mnogi od njih globljo, bolj pristno vero, globlji odnos z Jezusom, kot kristjani, ki so v normalnih okoliščinah lahko vsako nedeljo, ali pa celo vsak dan navzoči pri sveti maši.
Naj ob koncu dodam še skromno željo in prošnjo: Bog daj, da bi po koncu obdobja koronavirusa, ko se bomo spet lahko v živo zbirali po naših cerkvah, z vsem navdušenjem zahrepeneli po živem Jezusu in ga vredno prejemali v svetem obhajilu. Da bi tudi mi lahko vzkliknili, kot kristjani prve Cerkve, ki so jih oblastniki zasliševali, ker so se zbirali k sveti maši: »Brez evharistije ne moremo živeti!«
Vsem želim prijeten in blagoslovljen nedeljski dan.