Sredi pandemije korona virusa na peto postno nedeljo beremo evangelij o obujenju Lazarja iz Betanije. Ko gledamo prizore iz sosednje Italije (in upamo, da pri nas ne bo tako hudo), vidimo mnogo podobnih situacij, kot v današnjem evangeliju.
»Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl …«, je Jezusu skoraj očitajoče rekla ena od Lazarjevih sester.
Lazar je bil Jezusov prijatelj. Pri njegovi družini se je večkrat zaustavljal. Vsi dobro poznamo evangeljsko pripoved o enem izmed Jezusovih obiskov pri Lazarju, ko ena od njegovih dveh sester Jezusu zavzeto streže, druga pa sedi pri Jezusovih nogah in ga posluša.
Ko je Lazar hudo zbolel, sta njegovi sestri Jezusu poslali sporočilo, da bi ga obiskal in ozdravil. Ko je sporočilo prišlo do Jezusa, se Jezus nanj odzove z besedami: «Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« Zanimivo je nadaljevanje, ko se Jezusu prav nič ne mudi k Lazarju. Evangeljsko poročilo pravi, da je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Šele nato se je odpravil k Lazarju. Medtem Lazar umre.
Ko prebiramo zgodbe in gledamo posnetke iz italijanskih bolnišnic, kjer se izčrpano zdravniško osebje trudi pomagati množicam obolelih s korona virusom, se tudi nam kaj hitro utrne žalostna misel in bi skupaj z Marto iz evangelija hlipajoče zavzdihnili: »Gospod, če bi bil ti tukaj …!« Po drugi strani pa ob robu teh žalostnih zgodb zasledimo novice (ki jih v naših medijih ni najti kaj dosti), ki nas še bolj presunejo od tistih prej omenjenih. Zgodbe, ki govorijo o zdravniku, ki se je imel za ateista in v tej preizkušnji začel moliti ob priznanju, da oborožen z vso znanostjo medicine lahko le nemočno gleda, kako ljudje umirajo, ob priznanju, da le Bog lahko pomaga. Zasledimo zgodbo starejšega župnika, ki se je zdravil za posledicami koronavirusa in respirator (za njegov nakup so sredstva zbrali njegovi župljani), odklonil v korist drugega pacienta. Zasledimo zgodbo bolnega duhovnika, ki je kasneje v bolnišnici umrl in je na bolniški postelji ves čas prebiral Sveto pismo. Navzoči so pričevali, kako blagodejno in pomirjujoče je to vplivalo tako na njegove sotrpine, kot tudi na zdravstveno osebje.
Zgodb, podobnih tistim zgoraj, je še mnogo. Ali ne bi k vsaki od teh zgodb lahko dodali Jezusov odgovor Lazarjevima sestrama: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji sin.«
Postni čas se počasi nagiba proti svojemu cilju. Prihodnjo, cvetno nedeljo bomo priče Jezusovemu zmagoslavnemu prihodu v Jeruzalem in le nekaj dni za tem njegovemu trpljenju. In šele nato veselju velikonočnega jutra. Tudi Jezus je moral skozi trpljenje. Tako ga je Bog pred ljudmi poveličal.
Ni potrebno, da se znajdemo v tako grozečih situacijah, kot smo jim priča v Italiji. Tudi v naši karanteni imamo dovolj možnosti, da se Bog po nas poveličuje. Da se poveličuje po naši goreči molitvi, za katero imamo v teh dneh mnogi več časa, da se poveličuje po našem čutečem srcu in odprtih rokah do svojega bližnjega, ki česarkoli potrebuje. V teh dneh se Bog poveličuje po prijaznem klepetu po telefonu z nekom, ki je osamljen, po prijaznem nasmehu ali pozdravu soseda, ki gre mimo mene …
Dobro izkoristimo te nekoliko drugačne postne dneve, da se bo Bog tudi po nas poveličal in bomo tudi mi deležni veselja velikonočnega jutra.