Na cvetno nedeljo navadno poslušamo dva evangeljska odlomka, ki pa sta si po vsebini v popolnem nasprotju. Pri blagoslovu zelenja namreč poslušamo poročilo o Jezusovem slovesnem vhodu v Jeruzalem, pri sveti maši pa je v ospredju poročilo o Jezusovem trpljenju in smrti. Slovesni vhod v Jeruzalem ter njegovo trpljenje in smrt so se zgodili v razponu le petih dni.
Kako hitro se lahko stvari spremenijo! Ko je Jezus stopal po poti, ki vodi v mestno središče, ga je množica evforično pozdravljala in sprejela kot rešitelja, kot kralja in mu mahala z palmovimi vejami in mu vzklikala: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!«
Kako hitro lahko izgubimo tla pod nogami. To smo zelo v živo doživeli pred nekaj tedni. Potopljeni v hitenje vsakdana, oboroženi z vsemogočo tehnologijo, prepričani, da ne smemo ničesar zamuditi, da moramo biti vedno perfektno urejeni, da vsak dan znova iz trgovine potrebujemo nešteto stvari, da imamo za vsakim vogalom trgovski center, skratka, da so vse stvari v življenju samoumevne. Ob vsem tem smo le redko pomislili, da bi sploh lahko bilo kako drugače. Na nek način smo živeli v situaciji, ki je bila podobna, kot ob Jezusovem slovesnem prihodu v Jeruzalem. Vendar se Jezus ni preveč oziral na to evforijo množice. Vedel je namreč, da mu bodo isti ljudje čez nekaj dni vzklikali: »Križaj ga!«
Pa se v ta naš svet zaverovanosti vase, v ta svet samozadostnosti in komodnosti pojavi mikroskopsko majhen virus in v nekaj dneh vse stvari obrne na glavo. Morda bi zvenelo nekoliko nesramno trditi, da smo ta virus potrebovali, da smo se po dolgem času nekoliko prebudili iz hitečega vsakdana. Potrebovali smo ga, da smo kar naenkrat ugotovili, da vendar nismo tako vsemogočni, kot smo si včasih predstavljali, da imamo neštete možnosti, da si med seboj pomagamo, da si med seboj delimo, tako stvari kot svoje darove, s katerimi smo obdarovani. Do marsikaterega spoznanja brez tega drobnega virusa morda ne bi nikoli prišli.
Jezusa evforija cvetne nedelje ni zmedla ali uspavala na lovorikah slovesa. Gledal je naprej, sledil je načrtom svojega Očeta, ki jih je imel z njim. Ves potopljen v Boga, v pogovor z Njim v molitvi v vrtu Getsemani, po zadnji večerji stopa naproti svojemu trpljenju. Nič ga ne more več omajati, nihče mu ne more ubraniti, da bi sledil Božji volji, niti kdo od njegovih najbližjih, njegovih učencev, ki ga roti, da vendar on ne sme trpeti.
Kadar vse svoje delovanje temeljimo v Bogu, nam nič zemeljskega ne more zamajati tal pod nogami. Tudi praznovanja bližajočih se velikonočnih praznikov nam ta neznaten, pa sicer zelo nevaren virus ne more pokvariti. V dneh radijskega misijona je znani slovenski duhovnik na vprašanje, kako praznovati Veliko noč brez blagoslova velikonočnih jedil, brez procesije, brez …, odgovoril, da je to bolj vprašanje za etnologa kot za t
eologa.
Letošnji prazniki bodo sicer drugačni kot so bili doslej. Vendar zaradi tega ne more biti na preizkušnji moja vera, če ne bo obredov, kot smo jih vajeni, če se ne bomo zbirali v cerkvi, da bi skupaj praznovali. Imamo pa v teh praznikih veliko priložnost, da obnovimo družinske odnose, da se kot družina udeležimo blagoslova zelenja in maše pred TV sprejemnikom, v domači dnevni sobi, sami blagoslovimo zelenje in v soboto velikonočna jedila. Vse to moremo narediti v moči našega krsta.
Vstali se nas bo tako dotaknil in nas nagovoril še bolj osebno. Nagovoril nas bo On, ki nam vse od svojega vstajenja zagotavlja, da nismo sami, da je on z nami in nas opogumlja, da zmoremo tudi v trenutkih teme zreti v svetlejšo prihodnost.