Laetare – nedelja veselja
Na četrto postno nedeljo se postni čas prevesi v drugo polovico, ko naj bi bile naše postne dejavnosti in vaje že utečene. Ta nedelja se imenuje Laetare – nedelja veselja, saj se začne še bolj temeljita priprava na veliko noč. Počasi gremo proti velikemu petku, a to ni cilj, saj je resnični cilj vstajenje. Veliki petek brez velike noči je največja možna tragedija.
V teh, kar nekoliko dramatičnih časih se marsikdo sprašuje: »Kako sploh lahko ugledam luč v tej temni noči, za katero zgleda, da je ne bo še kmalu konec. S kakšnimi očmi naj v vsem, kar se dogaja okrog nas prepoznam Božje delovanje?
Protagonist evangelija 4. postne nedelje je sleporojeni, ki se sreča z Jezusom. Evangeljski odlomek je pripoved, ki z mnogimi podrobnostmi lahko osvetli tudi našo duhovno pot, naš prehod iz teme v luč. Kaj nam sporoča sleporojeni, še posebej v tem obdobju, v obdobju korona virusa?
Srečanje Jezusa s sleporojenim nas lahko nauči treh stvari: Bog je z nami tudi v trpljenju; ne izgubimo poguma tudi v težkih trenutkih; v sebi vedno nosimo luč upanja.
Ob zgodbi sleporojenega in zgodbi vseh, ki so zaznamovani z boleznijo, s trpljenjem, z notranjo duhovno temo, s strahom, ki smo ga deležni tudi v teh zadnjih dneh, se lahko naučimo, kaj v resnici pomeni Božja navzočnost v trenutkih preizkušnje. Kaj je za sleporojenega pomenilo srečanje z Jezusom in kaj pomeni tudi zame Jezusova navzočnost v mojem življenju.
Za Jude je bila slepota posledica greha ali tistega, ki je bil slep, ali greha njegovih staršev. O tem se sprašujejo tudi Jezusovi učenci ob srečanju s sleporojenim v začetku evangelija. Jezus se ne strinja z nobeno od njihovih razlag in pravi: »Ni grešil ne on, ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.« Nič se ne zgodi brez razloga. To nenazadnje ugotavljamo celo v tem času, ko moramo zaradi korona virusa ostajati v karanteni. Lahko se sprašujemo, zakaj se nam je to zgodilo in tarnamo ali pa poskušamo iz tega narediti dobro izkušnjo, ki bo lahko še dolgo bogatila naše življenje. Marsikdo je ugotovil, da je ta svet tako drvel, da se je na neki točki moral malce zaustaviti, da ne bi povsem zgrešil poti in iztiril. V teh dneh imamo več časa, da poskušamo spregledati in uvideti, kaj je v našem življenju zares pomembno in da ugotovimo, da smo v hitenju marsikaj spregledali. Marsikakšno stvar, ki nam je bila do zdaj samoumevna, ali pa je sploh nismo opazili, bomo najbrž po teh tednih »drugačnega življenja« mnogo bolj cenili. Luč pride do izraza samo v temi, sicer je ne opazim.
Vera v Jezusa nam pomaga, da vidimo tudi takrat, ko smo v temi in ne vemo za pot. Kristus nas vodi skozi temno pot življenja. Trdno se ga oklenimo in mu pustimo, da nas varno vodi tudi skozi ta čas.